Victoria in Abdul

Sedem Podgornikov in dva družinska člana z drugačnim priimkom, smo se sredi noči odpravili iz zasnežene Slovenije proti s soncem obsijani Tajski. Potovanje je s postanki trajalo dobrih 24 ur, zato smo se doma že dobro psihično pripravili na tako dolgo pot. Najprej 4 ure z avtom do Budimpešte, nato 6 ur z letalom do Dohe (Qatar), pa potem 7 ur do Phuketa (Tajska) in nazadnje spet z avtom še dobro uro do mesteca Rawai, kjer nas je čakal dom za naslednjih 10 dni. Potovanje z otroki zna biti še posebej naporno, sploh če imajo sredi poleta le tega dovolj in bi radi na višini 10 tisoč metrov iz letala izstopili :). Na srečo je na dolgih poletih poskrbljeno za zabavo in tako s(m)o se vsi zamotili z gledanjem filmov ali igranjem igric. Sam sem sicer želel na prvem letu gledati pod kožo, a mi to ni uspelo. Pregledal sem filmsko ponudbo in se odločil za film Victoria in Abdul.

Preberi več

Kako sem postal direktor – 3. del

FRULICA, KLARINET in KLAVIR

Preden nadaljujem z mojimi drugimi službami in časom po končani osnovni šoli (upam, da ste prebrali blog PMS), se moram malenkost vrniti še v prvi razred. Če sem v prvem blogu na temo kako sem postal direktor pisal o plesu, bi bilo prav nekaj besed nameniti tudi moji drugi (ali celo prvi) ljubezni – glasbi. Ne spomnim se zakaj, a naenkrat sem pristal v glasbeni šoli. Čeprav je mama kot otrok želela igrati violino in ji to žal ni bilo omogočeno, oče pa je bil pri pouku harmonike le enkrat, predvidevam, da sem imel željo po igranju glasbenega inštrumenta sam. Vzpodbuda staršev ob taki odločitvi je bila seveda dobrodošla. Moja želja je bila igranje trobente, in poln pričakovanj, kako se bom začel učiti trobiti, me je mama nekega dne, v začetku 1. razreda osnovne šole, prijela za roko in sva šla. Na avdicijo. Naenkrat je bila pred menoj velika, strahospoštovanja vredna stavba, na skrajnem jugovzhodu železničarske kolonije na Taboru, ki jo je krasil napis Nižja glasbena in baletna šola Maribor. Celotna kolonija je bila zgrajena v drugi polovici 19. stoletja in s svojo starostjo in opečnato fasado je šola dajala vtis vzvišenosti in nedostopnosti. Avdicija je sicer potekala zelo sproščeno; učiteljica je zaigrala ton na pianino, jaz sem ga moral zapeti. Ker sem očitno imel dober posluh, se mi je vse skupaj zdelo zelo enostavno. Nato so nama povedali, da sem sprejet v šolo, vendar trobente žal ne bom mogel igrati, ker sem predroben. Težavo bi imel tako z držanjem težkega inštrumenta v rokah, kot s trobljenjem vanj. In tako sem trobilo zamenjal za pihalo. Vsaj za leto ali dve, da malo zrastem, potem pa pride na vrsto trobenta.

Preberi več

Kako sem postal direktor – 2. del

PMS

Včeraj sem kar nekajkrat prebral moj zadnji blog (kako sem postal direktor – 1. del), saj sem želel čimprej začeti pisati nadaljevanje. V mojem najzapletenejšem organu, ki predstavlja le 2 % moje telesne teže in porabi kar 20 % kisika, so začele s svetlobno hitrostjo švigati misli o nadaljevanju. Prav zanimivo bi bilo videti, kako te misli potujejo med več deset milijardami živčnih celic oziroma nevronov, kolikor se jih nahaja v možganih. Razmišljanje je izgledalo podobno igranju na “slot” igralnem avtomatu, kjer potegneš ročico in nato nemo opazuješ kako se na zaslonu kotalijo različne možnosti in kombinacije. In potem se je kotaljenje na zaslonu ustavilo, prikazale so se tri črke: P, M in S. Naenkrat je v moji glavi zasvetila lučka. Seveda ne bom pisal o sindromu, za katerim trpi med 50 in 80 % žensk, temveč o Prvih Mojih Službah. Kajti, če dobro pomislim, so vse štiri začetne službe, o katerih pišem v nadaljevanju (gre za priložnostna dela in ne redne zaposlitve), pustile na meni velik pečat. Vsaka zase je v meni povzročila spremembo, me nekaj naučila in mi postavila višje cilje. Pripravi se na dolg blog 🙂

Preberi več

Kako sem postal direktor – 1. del

PLES IN VODENJE

Blog o tem, kako sem postal direktor in moj pogled na vodenje bi bil verjetno predolg, če bi želel vse napisati naenkrat. Zato ga bom objavil v delih (verjetno ne zaporednih). Z vodenjem na tak ali drugačen način imam stik že četrt stoletja. Mojim očem bi bilo zagotovo bolj všeč, če bi namesto četrt stoletja napisal 25 let, saj se ob samostalniku stoletje počutim kot star pridevnik. A ker bom ob vodenju pisal tokrat tudi o plesu, se že takoj počutim kot mlad glagol premikanja. Prvo lekcijo dobesednega vodenja sem dobil namreč ravno med plesom, ko je bilo potrebno voditi plesalko. Dokaj hitro sem se moral naučiti umetnosti nemega vodenja, kjer zgolj z nežnim, a še vseeno dovolj nazornim ter obenem “moškim” gibom roke ali telesa dosežeš, da plesalka (beri ženska) sledi in uboga brez ugovarjanja, kot naprej programiran super hitro odzivni računalnik brez zvočnika ali celo z zvočnikom na mute. (Morda zato tako rad plešem še danes).

Preberi več

Naj te bóli in ne boli

Danes me je k pisanju bloga vzpodbudil telefonski razgovor, v katerem mi je eden mojih otrok povedal, da ga sošolci zbadajo, ker je njegov oče (jaz) istospolno usmerjen. In seveda je ta tema med pubertetniki, najstniki, ki so šele dobro zakorakali v najstništvo, vedno primerna za zbadanje. V tokratnem blogu se ne bom spuščal podrobneje v temo homoseksualnosti, raje bom obdelal temo posmehovanja, obiranja oziroma obrekovanja. Seveda sem žalosten, ker moj sin posluša hudobne pripombe sošolcev, ki se jim pač zdi fino, da imajo o nekom nekaj za povedat. Neumno bi bilo za takšne pripombe kriviti otroke; slednji naprej prenašajo le tisto, kar slišijo doma. Zato bi si zagotovo kakšno zaušnico zaslužili njihovi starši. Preberi več

Kdo da prvi ;)

Ja saj vem, pomenljiv naslov, ob katerem človek takoj pomisli – evo ga, že piše o tem, kar je najbolj berljivo. Pa šele njegov drugi blog je to…

Priznam, rad se igram s pomenljivimi naslovi. Takrat se zgodi nekaj podzavestnega, nekaj, na kar nimata vpliva ne nežnejši ne močnejši spol. Najprej oko izostri naslov in možgani otrpnejo, tako da slina, ki se je nabrala v ustih, tam za nekaj trenutkov tudi ostane. Roka, ki je do sedaj mirno počivala, se začne z miško avtomatsko pomikati proti naslovu. Kazalec se rahlo privzdigne, kakor da bo kaj zamudil, če ne bo polno pripravljen v katerem koli trenutku klikniti na levi miškin gumb. In istočasno, ko kazalec podzavestno klikne, so možgani spet v polnem teku in oči začno švigati z leve proti desni…  Preberi več

Prvi blog ali zakaj se je vse skupaj začelo

Že dlje časa razmišljam, da bi o svojem pogledu na današnji svet in ljudi, ki me obkrožajo, napisal knjigo. Ko razmišljam o pisanju knjige, se seveda zavedam, da si moram najprej pripraviti koncept. Vsebino. Ker sem po naravi hitrih misli, ki po moji glavi švigajo sem in tja, podobno kot v zelo jasnem večeru utrinki na zvezdnatem nebu, si samo v glavi strukture ne znam pripraviti. Potrebno bi bilo sesti, se globoko zamisliti in misli preliti preko peresa na papir. Kolikor se poznam, bo to skoraj nemogoče. Vsaj v bližnji prihodnosti.

In danes, kar tako, sredi ničesar, se je v moji glavi zgodil utrinek – stari, začni pisati blog. Itak nimaš potrpljenja in časa pisati knjige. In večkrat se jeziš zaradi dejanj drugih in bi jih rad pokomentiral. Pa dajmo.  Preberi več

%d bloggers like this: