Prvi blog ali zakaj se je vse skupaj začelo
Že dlje časa razmišljam, da bi o svojem pogledu na današnji svet in ljudi, ki me obkrožajo, napisal knjigo. Ko razmišljam o pisanju knjige, se seveda zavedam, da si moram najprej pripraviti koncept. Vsebino. Ker sem po naravi hitrih misli, ki po moji glavi švigajo sem in tja, podobno kot v zelo jasnem večeru utrinki na zvezdnatem nebu, si samo v glavi strukture ne znam pripraviti. Potrebno bi bilo sesti, se globoko zamisliti in misli preliti preko peresa na papir. Kolikor se poznam, bo to skoraj nemogoče. Vsaj v bližnji prihodnosti.
In danes, kar tako, sredi ničesar, se je v moji glavi zgodil utrinek – stari, začni pisati blog. Itak nimaš potrpljenja in časa pisati knjige. In večkrat se jeziš zaradi dejanj drugih in bi jih rad pokomentiral. Pa dajmo.
Verjetno si ne znate predstavljati moje vneme, ko se mi zasvetijo oči, kadar se za njimi zaiskri. Še kak varilec bi zagotovo bil nevoščljiv mojemu iskrenju :). No, takrat se v meni zgodi nekaj neverjetnega. Vnema, ki jo ob takšnih trenutkih doživim je takšna, da je potrebno iz rok izpustiti vse in takoj narediti zamišljeno. “Gas” do računalnika in stric Google je že iskal – “how to create a blog”. Po prvem neuspelem poizkusu, mi je v drugo uspelo in hitri prsti, navajeni tipkovnice in klavirskih tipk, že delujejo kot medij, ki iz glave prenaša misli na mojo novo stran. Želel sem sicer napisati na papir (saj veš, kot star, izkušen pisatelj), pa ne gre. Moral bi napisati na ekran. Hehe. Ponosen. Vsaj zaenkrat.
Iskreno povedano se pisanja bloga nisem lotil zato, ker bi želel, da moje razmišljanje prebere veliko ljudi; če bi bil to moj cilj, bi svoje razmišljanje na ekran prelil na fejsu; vendar FB ni ravno pravi medij za obravnavanje resnih tem. Vsaj takšen je moj občutek. No, pa o tem kaj več v prihodnosti.
Moj prvi blog se približuje koncu, saj je računalnik ravnokar spopapiral okence, v katerem mi kolegica Breda sporoča, da zamujam rok za oddajo uvodnika za služben časopis MIKROFON. In tako se bom moral lotiti pisanja uvodnika. Verjamem, da tokrat še zadnjič.
pa do naslednjič…
zablogiran Marko 
Odlično, da si začel. Skrbi me zadnji stavek “Verjamem, da tokrat še zadnjič”. Kaj naj bi to pomenilo?
Všeč mi jeVšeč mi je
Uvodnik naj piše urednik :), kot je to v navadi pri vseh časopisih.
Všeč mi jeVšeč mi je