Kdo da prvi ;)
Ja saj vem, pomenljiv naslov, ob katerem človek takoj pomisli – evo ga, že piše o tem, kar je najbolj berljivo. Pa šele njegov drugi blog je to…
Priznam, rad se igram s pomenljivimi naslovi. Takrat se zgodi nekaj podzavestnega, nekaj, na kar nimata vpliva ne nežnejši ne močnejši spol. Najprej oko izostri naslov in možgani otrpnejo, tako da slina, ki se je nabrala v ustih, tam za nekaj trenutkov tudi ostane. Roka, ki je do sedaj mirno počivala, se začne z miško avtomatsko pomikati proti naslovu. Kazalec se rahlo privzdigne, kakor da bo kaj zamudil, če ne bo polno pripravljen v katerem koli trenutku klikniti na levi miškin gumb. In istočasno, ko kazalec podzavestno klikne, so možgani spet v polnem teku in oči začno švigati z leve proti desni…
Ne, ni vroča zgodba in ne bom pisal o seksu. Pisal bom o tem, kdo da prvi v poslu, kadar govorimo o relaciji zaposleni in podjetje, oziroma o relaciji delojemalec in delodajalec. Zdi se mi namreč, da se večina ljudi vrti v začaranem krogu: najprej me dobro plačaj, šele potem bom dobro delal. Na drugi strani pa delodajalci mislimo: najprej se izkaži in potem se bova pogovorila o nagradi.
Spomnim se sodelavca, bilo je najmanj 15 let nazaj, ko je ne vedoč, da stojim za njegovim hrbtom, izjavil: “Ne morejo me tako malo plačat, kolikor lahko jaz malo delam.” Seveda ga ni več med nami. Ne vem ali sem osamljen, ko razmišljam na način, da se je vedno potrebno najprej izkazati in šele nato pričakovati nagrado? Sam sem že na začetku svoje poklicne poti vedno delal več, kot so od mene pričakovali. Če mi je zmanjkalo dela, sem šel do šefa in mu povedal, da mi je dolgčas in potrebujem več dela. Rad sem prevzemal odgovornost, saj mi je to dajalo moč tako pred sodelavci, kot pred šefom. Danes pa se mi zdi, da se preveč ljudi zadovolji s tem, da je dobilo službo. Sprejmejo svoje naloge in jih v osmih urah opravijo, ne glede na količino teh nalog. In ko imaš za sodelavce nov izziv, se ga vsi branijo, saj ob predstavitvi izziva nisi povedal koliko dodatnih € prinaša. Seveda je težava tudi v (ne)samozavesti? Se bojim prevzeti nalogo, ker je ne bom mogel uspešno opraviti? Se bojim prevzeti odgovornost? Zakaj bi bil kriv za neuspeh in bi z iztegnjenim kazalcem kazali name? Raje se skrijem in sem ena izmed mravljic, kot pa da stopim naprej in se borim za svoj boljši jutri…
Vsak nov izziv pripelje do novih izkušenj. Če ga opravim z odliko, sem se nekaj naučil, ob tem osebno zrasel, dvignil svojo samozavest in nenazadnje mi z odličnim rezultatom ne bo težko stopiti pred šefa, se s pestmi potrkati po prsih in mu z drgnjenjem palca ob kazalec ter samozavestnim pogledom, katerega še posebej poudarijo privzdignjene obrvi, nakazati, da pričakujem nagrado. Verjemi, če je šef količkaj moder, se bosta o nagradi zagotovo pogovorila. In kaj sledi – prevzemanje še večje odgovornosti, še večja osebnostna rast, in ne nazadnje še več €.
V kolikor pa sem pogorel, sem se (upam) spet nekaj naučil. Nikomur ni uspelo vse. Pa če bi se že kdo našel, ki mu je resnično uspelo vse, mu ni uspelo v prvo. Vedno pravim, da so napake privilegij aktivnih. Tisti, ki ne prevzema odgovornosti, ki ne poizkuša novih načinov, tisti ne more napraviti napake.
Vsak podjetnik, ki se spusti v posel, zagotovo na začetku ne ve oziroma ne more natančno izračunati koliko bo zaslužil. Brez dogovorjenega plačila za svoje delo vloži najmanj svoj čas, velikokrat tudi svoj denar. Spusti se v rizik, da bo s svojim delom prepričal svojega šefa (svoje kupce), da mu njegovo storitev ali izdelek plačajo. Si želiš lepši jutri zase? Vzemi stvari v svoje roke in razmisli o svojih delovnih sposobnostih (pozor: tudi prevelika samozavest škodi). Pojdi do šefa in mu povej, da želiš večjo odgovornost in težje delo. Pojdi. Za svojo prihodnost je odgovoren vsak sam…
zablogiran Marko 
Pingback: Požvižga se na ustaljena pravila - Portal13.org - Srečna Trinajstica