Naj te bóli in ne boli
Danes me je k pisanju bloga vzpodbudil telefonski razgovor, v katerem mi je eden mojih otrok povedal, da ga sošolci zbadajo, ker je njegov oče (jaz) istospolno usmerjen. In seveda je ta tema med pubertetniki, najstniki, ki so šele dobro zakorakali v najstništvo, vedno primerna za zbadanje. V tokratnem blogu se ne bom spuščal podrobneje v temo homoseksualnosti, raje bom obdelal temo posmehovanja, obiranja oziroma obrekovanja. Seveda sem žalosten, ker moj sin posluša hudobne pripombe sošolcev, ki se jim pač zdi fino, da imajo o nekom nekaj za povedat. Neumno bi bilo za takšne pripombe kriviti otroke; slednji naprej prenašajo le tisto, kar slišijo doma. Zato bi si zagotovo kakšno zaušnico zaslužili njihovi starši.
Zase lahko rečem, da sem kot otrok bil poseben oziroma drugačen. Nisem se preveč zanimal za žogo; če so otroci na dvorišču igrali nogomet, sem raje stekel domov in z balkona opazoval kaj počno. Če me je mama kot otroka v trgovini z igračkami vprašala kaj mi naj kupi, je bil moj odgovor: knjigico mi kupi. Res sem spregovoril šele, ko sem dopolnil tri leta, vendar sem pri petih letih že samostojno bral velike tiskane in v mali šoli tudi male tiskane črka. Knjige sem dobesedno požiral. Ne bom pozabil, da sem bil v drugem razredu osnovne šole edini učenec, ki je vedel, da se beseda knjiga piše s črko J in da je mama morala večkrat na zagovor, ker mi je bilo pri pouku dolgčas in sem zato bil preveč nemiren.
Moja drugačnost je pri sošolcih seveda izzvala posmehovanje. Seveda sta k zbadanju pripomogla tudi moja telesna višina (v osmem razredu osnovne šole je bila od mene manjša zgolj ena sošolka) in nezmožnost izgovorjave črke R (govorna napaka). Če k temu dodamo nerodnost pri športu in večjo sramežljivost, dobimo tipičnega otroka, primernega za zbadanje. Ne vem komu se lahko še zraven mame, ki me je res vedno vzpodbujala, kadar so me sošolci “zajebavali”, zahvalim, da sem zbadanje prenesel tako kot sem. Vedno sem si namreč mislil: vi kar imejte mišice, važno da imam jaz pamet. Kasneje sem k tej misli dodal še: kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje. In danes se res lahko smejem, saj mi je uspelo vse, kar sem si v življenju do sedaj zamislil in resnično želel. Vse.
Že v osnovni šoli sem se naučil, da razmišljanje oziroma ukvarjanje s tem, kaj si drugi mislijo o meni, nima nobenega smisla. Da me ne sme boleti, ampak da naj me bóli k. Morda mi je to uspelo ozavestiti hitreje kot drugim tudi zato, ker sam nisem nikdar opravljal drugih ali se zanimal za njihova življenja. In tega še danes ne počnem; kot dokaz lahko navedem, da me je ravno danes po skoraj petih letih obiskal prijatelj, ki lahko potrdi, da je bil izjemno presenečen, da o marsikaterih najinih skupnih znancih nimam pojma, kaj se jim dogaja, čeprav smo se pred dolgimi leti družili. Enostavno, ker me življenja drugih res ne zanimajo. Vse kar me zanima je moje življenje. Kakšni so moji cilji in kako jih bom dosegel. In ko jih dosežem, kakšni bodo bodoči cilji. Ukvarjam se izključno in samo s sam s seboj. Seveda govorim o zasebnem življenju. Logično je namreč, da se kot direktor moram ukvarjati tudi z drugimi :).
Naj vas nikdar v življenju ne skrbi, kaj si bodo drugi mislili. Vse kar drugi mislijo o vas, je njihova težava. Ti drugi se obremenjujejo s tem kar imate ali česar nimate; kaj vam je uspelo ali kje vam je spodletelo. In še nekaj, če ljudje obrekujejo za vašim hrbtom, ste očitno pred njimi. Moj nasvet zato je: skrbite zase. Imejte se radi, postavite si visoke cilje in pojdite pogumno za njimi. Naj bodo vaše težave resnično le vaše in ne težave drugih. Vsak je sposoben svoje težave rešiti sam; težav drugih pa največkrat ne. In da ne boste mislili, tudi sam sem se enkrat ujel v past, ko me je obrekovanje prizadelo. Takrat sem za svojo lastno potrditev zamenjal službo in dokazal sebi in drugim, da me na moje delovno mesto niso pripeljale sorodstvene vezi (kot so mi očitali drugi) ampak moja sposobnost. Od takrat dalje si popolnoma zaupam in se resnično požvižgam na mnenje drugih. In še nekaj: boljši je konj, bolj se za njim praši. Zamislite se, če se za vami ne :)). Imam se rad in verjamem, da lahko v življenju dosežem vse.
Imejte se radi in verjemite tudi vi.
zablogiran Marko 
Bravo. Čudovito si to napisal. Vsak, ki je to prebral, se lahko malo zamisli….
Všeč mi jeVšeč mi je
Hvala Milena
Všeč mi jeVšeč mi je
Pingback: Victoria in Abdul | zablogiran Marko
Prebral sem vse bloge.
Tale zmaga in na žalost je najbolj resničen!
Drugače pa…..zanimivo pišeš.
Všeč mi jeVšeč mi je
Hvala.
Všeč mi jeVšeč mi je