Kako sem postal direktor – 1. del

PLES IN VODENJE

Blog o tem, kako sem postal direktor in moj pogled na vodenje bi bil verjetno predolg, če bi želel vse napisati naenkrat. Zato ga bom objavil v delih (verjetno ne zaporednih). Z vodenjem na tak ali drugačen način imam stik že četrt stoletja. Mojim očem bi bilo zagotovo bolj všeč, če bi namesto četrt stoletja napisal 25 let, saj se ob samostalniku stoletje počutim kot star pridevnik. A ker bom ob vodenju pisal tokrat tudi o plesu, se že takoj počutim kot mlad glagol premikanja. Prvo lekcijo dobesednega vodenja sem dobil namreč ravno med plesom, ko je bilo potrebno voditi plesalko. Dokaj hitro sem se moral naučiti umetnosti nemega vodenja, kjer zgolj z nežnim, a še vseeno dovolj nazornim ter obenem “moškim” gibom roke ali telesa dosežeš, da plesalka (beri ženska) sledi in uboga brez ugovarjanja, kot naprej programiran super hitro odzivni računalnik brez zvočnika ali celo z zvočnikom na mute. (Morda zato tako rad plešem še danes).

Pa gremo lepo po vrsti. Verjetno se je vse skupaj začelo v osnovni šoli, ko sem bil v 7. in 8. razredu izvoljen za predsednika razreda in v 8. razredu tudi predsednika šolske skupnosti. V spominu imam, da sem imel takrat ob imenovanju mešane občutke, saj so bili predsedniki razredov najbolj pridni učenci, katerih se je držal sloves “lolekov”. Tako ob tej nagradi ne veš ali bi bil ravno ponosen in si dal izdelati priznanje ali bi se je sramoval in upal, da se na tej funkciji ne boš nikdar rabil javno izpostavljati. Iskreno priznam, da se je moja glava bolj nagibala nazaj in s tem rahlo privzdigovala brado, s čimer je diskretno kazala okolici, da je ponosna, ne glede na večinsko mnenje ostalih sošolcev.

V prvem letniku gimnazije sem nato tih in miren sedel v razredu, saj moja samozavest še ni bila na dovolj visokem nivoju, da bi se upal izpostavljati. Me je pa predsedovanje razredu ponovno doletelo v drugem letniku in se me držalo do mature. V tretjem letniku sem prvič pokazal svoje uporništvo, ko sem ravnatelju naše gimnazije prinesel podpise vseh učencev šole, da želimo zamenjavo profesorja matematike. Ravnatelj me je dal vročekrvno na hladno. To izgleda približno tako, da se ob obilici debat in (vročekrvnih) sestankov, na katerih so me z avtoriteto utišali, nato ne zgodi čisto nič (biti dan na hladno). Zato sem  nekaj tednov kasneje za Sobotno prilogo časnika Večer dal intervju, ki je povzročil izredno konferenco vseh profesorjev že isto soboto popoldan. Priznam, postal sem najbolj osovražen uporniški dijak šole (s strani učiteljev) in ker sem dosegel, da sem bil slišan in imel matematiko po dogovoru s profesorjem pozitivno zaključeno do mature, istočasno tudi heroj (s strani dijakov). Spominjam se, da sem po objavi intervjuja doživel ostre napade nekaterih profesorjev, zaradi katerih sem se potožil novinarju Večera. Le ta je s klicem ravnatelja dosegel, da so se zadeve umirile.

Po končani srednji šoli sem začel na mlade plesalce prenašati svoje plesno zanje akrobatskega rock’n’rolla in jih tako kot trener voditi na njihovi tekmovalni poti. Dobro leto zatem sem prevzel vodenje plesnega kluba. Organizirati smo začeli domača plesna tekmovanja in zaradi odlične organizacije, smo že kmalu s strani Plesne Zveze Slovenije dobili kandidaturo za organizacijo državnega prvenstva. Sledila so večja mednarodna tekmovanja, s po 500 plesalci in več kot 1000 ustvarjenimi nočitvami. Če se danes zazrem nazaj, skoraj ne morem verjeti sam sebi, da sem imel pri svojih 25. letih pogum lotiti se tako velikih projektov. In ko, tako zazrt nazaj, razmišljam, zakaj pri bogu sem vse to počel (seveda je bil glavni razlog zelo dober zaslužek glede na vložek dela), se ne morem znebiti občutka, da sem v bistvu imel zelo veliko srečo. Poleg tega, da sem občudoval strica podjetnika in njegovo iznajdljivost (več o tem v enem od prihodnjih nadaljevanj), so bila plesna tekmovanja odlični treningi vodenja. Predstavljajte si, da med petkom in nedeljo poskrbite za prihode in odhode 500 tekmovalcev in 100 spremljevalcev, (iz več kot 25. držav), organizirate 1000 nočitev, posedete več kot 2000 gledalcev v dvorano, poskrbite za prevoze ekip od hotelov do dvorane in nazaj, da ne govorim o delegatih mednarodne zveze in sodnikih, prehrani, darilih, diplomah, medaljah, pokalih, ozvočenju, voditelju, itd. Celotno organizacijo bi lahko primerjal z vodenjem podjetja. Potrebno je najti prave ljudi za vsako nalogo. Ljudi, ki jim lahko naložiš naloge in jim zaupaš, da bodo le te odgovorno izpeljali. Tako treniraš izbiranje pravih ljudi za prave naloge, treniraš delegiranje in “zaposlene” istočasno učiš prevzemanja odgovornosti. Čeprav si pred pripravami na takšno prireditev narediš poslovni in finančni načrt, kmalu spoznaš, da na samem tekmovanju (predvsem ko gre kaj narobe) nimaš dosti časa za sprejemanje odločitev, saj tekmovanje poteka le nekaj ur. Tako treniraš krizni management, ko se moraš hitro odločati v dobro organizacije in ti sledenje dolgoročnemu strateškemu načrtu prinese samo škodo. Naenkrat ugotoviš, da ne moreš reševati vseh problemov, ki se na takšni prireditvi lahko zgodijo, saj to, da tekmovalka iz Litve ne najde svojih nogavic ni enako pomembno temu, da se je tekmovalec iz Nemčije poškodoval in nujno potrebuje medicinsko pomoč. Tako treniraš selekcioniranje in postavljanje prioritet. Ne dodeliš si nobene operativne naloge, saj lahko le brez konkretnih nalog izvajaš pregled nad celotnim dogajanjem. Ker so ekipe tvojega osebja na tekmovanjih statične (tukaj mislim dobesedno; tisti, ki skrbi za prodajo vstopnic, se nekaj ur ne more premakniti stran od blagajne), je potrebno neprenehoma krožiti po dvorani in pri ekipah preverjati stanje. Tako treniraš komunikacijo z zaposlenimi, zanimanje zanje in sprotno sprejemanje in izvajanje izboljšav. In po končani prireditvi je seveda logično, da vse, ki so ti pomagali, povabiš na dobro večerjo. In tako nazadnje treniraš še pohvalo, nagrajevanje in motivacijo za naprej.

Naj za nekaj trenutkov ostanem še pri plesu. V prejšnjem blogu sem zapisal, da športi z žogo ravno niso bili moj priljubljen hobi. Rock’n’roll pa sem kar solidno brcal in se tako kot tekmovalec naučil še nekaj lekcij, ki so pomembno vplivale na mojo nadaljnjo poklicno pot. V športu bo vedno zmagal najboljši, zato moraš biti tudi sam najboljši, če je tvoj cilj 1. mesto. Če želiš biti najboljši, moraš prekleto dosti trenirat, in če na tekmovanju izgubiš, moraš slab rezultat izkoristiti kot motivacijo za naprej, preveriti in odstraniti napake, ter še bolj trdo delati, da boš naslednjič bližje zmagi. Nikdar se ne smeš ustrašiti neuspeha.

Zaradi zgoraj navedenega, sem pri sprejemanju novih sodelavcev v službo, še danes dosti bolj naklonjen tistim, ki so se v otroštvu in mladosti tekmovalno ukvarjali s športom (ali kakšno podobno dejavnostjo, ki zahteva odrekanje, red in disciplino – npr. glasbena šola, ipd.) in so tako navajeni, da uspeh pride šele takrat, ko je vložek vanj dovolj velik.

Tako. Tema o tem, kako mi je ples pomagal pri vodenju, je obdelana. Lep večer vsem, ki ste se prebili do konca 🙂

 

2 Comments on “Kako sem postal direktor – 1. del”

  1. Pingback: Kako sem postal direktor – 2. del | zablogiran Marko

  2. Pingback: Kako sem postal direktor – 3. del | zablogiran Marko

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: