Kako sem postal direktor – 2. del

PMS

Včeraj sem kar nekajkrat prebral moj zadnji blog (kako sem postal direktor – 1. del), saj sem želel čimprej začeti pisati nadaljevanje. V mojem najzapletenejšem organu, ki predstavlja le 2 % moje telesne teže in porabi kar 20 % kisika, so začele s svetlobno hitrostjo švigati misli o nadaljevanju. Prav zanimivo bi bilo videti, kako te misli potujejo med več deset milijardami živčnih celic oziroma nevronov, kolikor se jih nahaja v možganih. Razmišljanje je izgledalo podobno igranju na “slot” igralnem avtomatu, kjer potegneš ročico in nato nemo opazuješ kako se na zaslonu kotalijo različne možnosti in kombinacije. In potem se je kotaljenje na zaslonu ustavilo, prikazale so se tri črke: P, M in S. Naenkrat je v moji glavi zasvetila lučka. Seveda ne bom pisal o sindromu, za katerim trpi med 50 in 80 % žensk, temveč o Prvih Mojih Službah. Kajti, če dobro pomislim, so vse štiri začetne službe, o katerih pišem v nadaljevanju (gre za priložnostna dela in ne redne zaposlitve), pustile na meni velik pečat. Vsaka zase je v meni povzročila spremembo, me nekaj naučila in mi postavila višje cilje. Pripravi se na dolg blog 🙂

ČISTILEC

Izhajam iz štiričlanske delavske družine, ki v času Jugoslavije ni životarila. Če se spomnim nazaj, smo živeli dostojno življenje in obema staršema se lahko resnično zahvalim, da z bratom nisva čutila nobenega pomanjkanja. Kot otroka sva dobila vse pomembne stvari, za katere sta mama in oče mislila, da nama bodo koristile pri najinem razvoju (lego kocke, računalnik Commodore 64, obilo knjig, glasbeni inštrument, itd.), o kašnem mopedu, dražjih oblačilih in ostalih življenjsko nepotrebnih (luksuznih) stvareh, pa sva lahko samo sanjala. Že tako je bilo potrebno dobro premisliti kako in kdaj lahko pametno zapravimo vsak dinar in na dražje stvari čakati tudi več mesecev. Naučena sva bila skromnosti, saj sva stavek “tega si ne moremo privoščiti” slišala prevečkratNe vem točno kdaj, ampak že kot otrok sem si rekel, da želim kot odrasel ta stavek slišati čimmanj krat. Takrat smo živeli v več kot sto let stari večstanovanjski hiši in lepega dne smo stanovalci ostali brez čistilke stopnišča. Marko, to je priložnost zate, sem si rekel, se posvetoval z mamo in začel čistiti. Enkrat tedensko sem, namesto da bi se s sosedi družil na dvorišču, vzel v roke metlo in krpo in čistil. Ker je bila stavba resnično stara in posledično stopnice niso bile brezhibno ravne, jih je bilo pred pomivanjem zelo težko dobro pomesti. Zato so se ob pomivanju na krpo prijemali tudi večji prašni delci, ki so v rokah dajali zelo neprijeten občutek. Če zaprem oči in se z mislimi zapeljem približno trideset let nazaj, lahko pod prsti še danes čutim tisto mokro in hladno krpo, polno umazanije. Če bi me zdaj videli… Izraz na obrazu se mi je spremenil, kot da sem ravnokar videl nekaj odvratnega. Zagotovo kot čistilec ne bi zdržal dolgo, vendar sem od sosedov vrstnikov namesto posmehovanja, vsaj pri tem delu, požel neko odobravanje, včasih celo pohvalo. Tako sem začel redno, mesečno prejemati nekaj dinarjev, ki sem jih lahko zapravil čisto po svoje. Ko se je iz najvišjega nadstropja odselila soseda Darinka, ki je delala najboljše marelične in slivove cmoke na svetu (res), pa sem prevzel še njeno delo – obračun stanarine. To je zajemalo obračun stroškov po posameznem stanovanju: stroške za vodo, odvoz smeti, skupno elektriko in čiščenje stopnišča. Ker sem po naravi zelo lene sorte (človek skoraj ne more verjeti), sem hitro napisal program za Commodore 64, saj se mi obračunov ni dalo delati “peš”.

Delo v našem bloku sem opravljal kar nekaj časa, zato se natančno ne spomnim katerega leta sem začel in kdaj zaključil. Me je pa delo čistilca zagotovo zaznamovalo za celo življenje. Niti na čiščenje, niti na nobeno drugo finančno manj ovrednoteno delo ne gledam zviška ali ga podcenjujem. Spoznal sem, da je vsako delo častno in da zvrst dela nujno ne opredeljuje človekovega intelekta in znanja, ter bi zato bilo vsako posmehovanje znak največjega idiotizma. Imam se tudi na sumu, da zaradi te izkušnje danes čistim z veliko muko (moj Boštjan bi dodal, da sploh ne čistim). Vsega pa res ne morem delati z veseljem 🙂

PRVIČ MIKRO POLO

Starejši brat mojega očeta, stric Vojko, je bil (in je še) zelo podjeten. Kot otrok sem si potiho želel, da bi bil tudi moj oče tak, kot je stric, saj sta bratranec in sestrična imela boljše in predvsem več igrač. Tako pač otroci razmišljajo :). Vojku je posel uspeval in za dodaten zaslužek je oče ob večerih in vikendih delal zanj. Doma smo mu pomagali in starša sta bila vesela, saj samo lahko “malo lažje zadihali”.

Končal sem šesti razred osnovne šole, pisalo se je leto 1986. Poletne počitnice so dolge in dobil sem idejo, da bi lahko šel služit pravi denar. Ker sem si lažjega dihanja resnično želel tudi sam, smo strica vprašali ali lahko pridem za mesec dni delat, saj potrebujem denar. Stric je privolil, in ves ponosen, da lahko že z dvanajstimi leti prvič dobim pravo plačo, sem začel. Vsako jutro sem se odpravil peš do cerkve svete Magdalene (na začetku Pobreške ceste), blizu katere je stric takrat živel. Sedla sva v njegov Citroen GS bež barve in se odpeljala na Osojnikovo cesto, kje je imel najeto delavnico. Glavna dejavnosti Vojkove obrti je bila takrat navijanje tuljav. Moje delo je obsegalo pripravo le teh. To je pomenilo, da sem v vsako plastično tuljavo, veliko približno 5 x 5 cm, vstavil dve majhni “nogici” (neke vrste kovinski spojki). Cvetka, ki je tuljave navijala, je nato tuljavo vstavila v stroj, okrog prve nogice navila bakreno žico, nato pa stroj zagnala. Ko je bilo na tuljavi dovolj navitja, se je stroj ustavil. Konec žice je bilo potrebno naviti še okrog druge nogice in tuljava je bila pripravljena za prodajo. Ker smo navijali na stotine tuljav in so bile nogice zelo majhne in koničaste, sem imel že po nekaj dnevih rahlo poškodovane in razbolele prste. Poškodbe seveda niso bile hude, je pa bolelo. A ob misli na plačo so bolečine popolnoma izginile. Pred očmi so bili namreč trije vijolični bankovci, s podobo nesmrtnega predsednika naše takratne države Tita in z vrednostjo vsak po 5.000 dinarjev. Približno toliko (15.000 dinarjev) je leta 1986 namreč znašala povprečna plača delavca. In ker je bilo pri stricu vse nadpovprečno, sem vsaj enako plačilo pričakoval tudi sam. Res sem pridno delal. Si predstavljate načrte dvanajstletnika, ko buden sanja kaj vse bo kupil za plačo? Kar vidim se, kako z velikimi in sijočimi očmi kujem načrte…

Minil je mesec dni dela in prišel je plačilni dan. Prikazal se je stric, me pohvalil za dobro delo in mi v roke stisnil plačo. Bankovec s podobo Tita. Da, prav sem napisal. Bankovec. Ednina. Vrni se na konec prejšnjega odstavka, še enkrat preberi zadnji dve povedi in si me predstavljaj na ta plačilni dan. Moje razočaranje ob zgolj tretjini pričakovanega zaslužka je bilo tako veliko, da lahko lahko še danes dobesedno podoživim tisti dan. Od jeze nisem mogel kričati in od žalosti ne jokati. Vojko je seveda opazil mojo reakcijo in me “pomiril” z besedami “ti si mene rabil in ne jaz tebe” in še dodal “ko te bom rabil, te bom pa pošteno plačal”. Če bi takrat bil starejši, bi mu verjetno zavil vrat. Tako pa sem samo ves poklapan odšel domov in se šele doma pred mamo razjokal. Nezavedno je bila to moja prva lekcija ekonomije – vpliv razmerja med povpraševanjem in ponudbo na ceno. Kadar lahko nekaj ponudiš, za kar ni povpraševanja, je cena nizka. In tako je bilo očitno tudi v mojem primeru. Dodatno pa sem se naučil tudi, da se je pred vsakim delom potrebno najprej dogovoriti za plačilo. Kdo bi danes zameril stricu, da mi je dal takšno lekcijo? Verjetno je bila ta lekcija zame, kot otroka, takrat resnično malo prehuda, a na koncu koncev je zalegla in se mi ob zaposlitvi novih sodelavcev še danes prikrade pred oči.

AGROOSKRBA

Plačilo za opravljeno delo pri stricu me je tako prizadelo, da nekaj časa nisem hotel slišati za delo pri njem. Ker pa sem bil vseeno željan dela in zaslužka, sta se mama in oče dogovorila z njuno prijateljico Mojco, da lahko pridem med počitnicami delat v Agrooskrbo (to podjetje po moji vednost danes več ne obstaja), kjer je bila Mojca zaposlena. Če me spomin ne vara, sem se tja odpravil med poletnimi počitnicami leta 1988, takoj po zaključku osnovne šole. Za kakšno obljubljeno plačilo je šlo danes več ne vem. Vem pa, da sem delal le en dan in da je to bila najkrajša delovna izkušnja mojega življenja. Dodeljen sem bil skladiščniku. Večina del, ki mi jih je odredil, so bila popolnoma nepotrebna in zelo hitro mi je bilo jasno, da se gospod rahlo izživlja nad menoj (danes si mislim, da se je verjetno tudi njegov šef nad njim). Ko pa me poklical na drug konec skladišča, oddaljen približno 50 metrov, je bilo najinega sodelovanja konec. Z viličarjem je namreč prelagal palete z velikimi papirnatimi vrečami polnimi krme za živino in po nerodnosti z vilico pretrgal eno vrečo. Pustil sem svoje delo in pritekel do njega, on pa mi je sedeč na svojem viličarju v roke potisnil lepilni trak in mi rekel “mali, zalepi to vrečo”. Gospod je bil s trakom v roki od vreče oddaljen 50 cm, jaz pa 50 m. A zakaj bi vstal z udobnega sedeža in z decimetrom lepilnega traku v minuti popravil svojo napako, če je lahko poklical šmrkavca, ki naj pusti svoje delo, priteče na drug konec skladišča in napako popravi? Takrat sem si prisegel, da ne bom nikdar hranil svojega ega in se vzvišeno obnašal do svojih sodelavcev. Ta izkušnja je vame nezavedno zasejala tudi zdravo mero strahu, da mi ne bo kdaj potrebno celo življenje delati s podobnim šefom. Zdrav strah pa daje motivacijo…

SAMOPOSTREŽNA TRGOVINA NA PRUŠNIKOVI

Doma smo se strinjali, da je bil glede na povedano, en dan v prejšnji službi res dovolj. Mama je aktivirala svoja poznanstva in dobil sem novo počitniško delo v samopostrežni trgovini (danes Mercator) na Prušnikovi ulici. Na izdelke sem lepil cene (takrat ni bilo odčitavanja črtnih kod na blagajni), čistil in polnil police, pomagal pri sprejemu blaga, ipd. Ker sem se očitno izkazal kot priden in hiter, ker sem delo hitro obvladal in pokazal veliko zanimanja za vsa dela, me je zelo prijazna redno zaposlena (žal se nikakor ne spomnim njenega imena) povabila tudi v delikateso. Rezanje salam in sira te lahko resnično osreči. Vsaj mene je :). Lahko sem sam postregel stranke in jim tudi svetoval. Naučil sem se z očesom oceniti koliko cm posameznega sira je potrebno odrezati, če želi kupec 20 dag v kosu. Še danes vem, da rezina pariške salame tehta slab, rezina šunke pa dober dekagram in še danes zavijam salame v papir na način, kot sem se ga naučil pred tridesetimi leti. Žal sem lahko tako srečno delal le takrat, ko šefice ni bilo v službi. Šefica pač ni pustila, da bi zaposleni delali tisto, kar jih veseli ampak zgolj tisto, kar je ona naročila. Zato je vedno, ko me je videla v delikatesi, prišla pome in mi dodelila neko drugo delo. No ja, je že vedela kaj počne. Dokler me ni nekega jutra pričakala s krpo. V skladišču se je namreč prevrnilo nekaj zabojev sončničnega olja in ker plastenk takrat še nismo poznali, se je nekaj steklenic razbilo. Trije smo morali pošteno pljuniti v roke, da smo vso olje odstranili s tal. Ko smo kasneje izvedeli, da je šefica zjutraj štela te zaboje, zložene en na drugega in jih po nerodnosti prevrnila, pa smo želeli pljuniti še kam drugam.

Po nekaj tednih sem z delom zaključil in prejel solidno plačilo. Bil sem zadovoljen in vesel za to izkušnjo. Vendar sem si vseeno rekel: nikdar več. Postavljanje izdelkov na polico je namreč dolgočasno, hitro se naveličaš in v tem ni ravno neke znanosti. Vsaj pred tridesetimi leti je v samopostrežnih trgovinah še ni bilo (danes se zelo dobro zavedam, da je in da je prodaja zelo odvisna od dobre postavitve).

NAZAJ K STRICU?

Zdi se mi, da sem takrat počasi začel dojemati, da morda le ni vse v denarju in bi šel vseeno raje delati nazaj k stricu. Vojkova roka je bila res trda, sploh za otroka, a nikdar se ni nad menoj ali komerkoli izživljal. Raje delam s človekom, ki ima do mene pošten odnos, kot pa da delam s šefi, ki s svojimi zaposlenimi ravnajo poniževalno. Pa tudi kri ni voda, kajne?

3 Comments on “Kako sem postal direktor – 2. del”

  1. Pingback: Kako sem postal direktor – 3. del | zablogiran Marko

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: