Kako sem postal direktor – 3. del
FRULICA, KLARINET in KLAVIR
Preden nadaljujem z mojimi drugimi službami in časom po končani osnovni šoli (upam, da ste prebrali blog PMS), se moram malenkost vrniti še v prvi razred. Če sem v prvem blogu na temo kako sem postal direktor pisal o plesu, bi bilo prav nekaj besed nameniti tudi moji drugi (ali celo prvi) ljubezni – glasbi. Ne spomnim se zakaj, a naenkrat sem pristal v glasbeni šoli. Čeprav je mama kot otrok želela igrati violino in ji to žal ni bilo omogočeno, oče pa je bil pri pouku harmonike le enkrat, predvidevam, da sem imel željo po igranju glasbenega inštrumenta sam. Vzpodbuda staršev ob taki odločitvi je bila seveda dobrodošla. Moja želja je bila igranje trobente, in poln pričakovanj, kako se bom začel učiti trobiti, me je mama nekega dne, v začetku 1. razreda osnovne šole, prijela za roko in sva šla. Na avdicijo. Naenkrat je bila pred menoj velika, strahospoštovanja vredna stavba, na skrajnem jugovzhodu železničarske kolonije na Taboru, ki jo je krasil napis Nižja glasbena in baletna šola Maribor. Celotna kolonija je bila zgrajena v drugi polovici 19. stoletja in s svojo starostjo in opečnato fasado je šola dajala vtis vzvišenosti in nedostopnosti. Avdicija je sicer potekala zelo sproščeno; učiteljica je zaigrala ton na pianino, jaz sem ga moral zapeti. Ker sem očitno imel dober posluh, se mi je vse skupaj zdelo zelo enostavno. Nato so nama povedali, da sem sprejet v šolo, vendar trobente žal ne bom mogel igrati, ker sem predroben. Težavo bi imel tako z držanjem težkega inštrumenta v rokah, kot s trobljenjem vanj. In tako sem trobilo zamenjal za pihalo. Vsaj za leto ali dve, da malo zrastem, potem pa pride na vrsto trobenta.
Tako sem začel jeseni leta 1980, pod taktirko gospoda Arlatija, igrati blok flavto ali kljunasto flavto. Inštrument, večini poznan po domačem izrazu frulica. Seveda sem obiskoval tudi pouk solfeggia, kjer sem se spoznaval z notami, ritmom in ostalimi glasbenimi prvinami. Glasbena šola mi je postajala všeč in strahospoštovanje je zamenjala ljubezen. Po dveh letih sem se frulice sicer naveličal in prišel je čas odločitve za naprej. Spominjam se, da sem nekega večera, ko je cela družina sedela pred televizorjem, na ekranu opazil zelo zanimiv črn inštrument – klarinet. Pokazal sem ga staršema in rekel, da bi raje igral ta inštrument. Naslednjih 6 let, kolikor traja celotno šolanje na nižji šoli, sem ostal zvest družini pihal in tako namesto v frulico pihal v klarinet. Inštrument je stal takrat celo premoženje, zato smo si ga na začetku izposodili. Ker sem skozi šolanje pokazal talent, sem že kmalu (okrog leta 1984) dobil svoj nov klarinet Yamaha, ki ga imam še danes. Stal je vrtoglavih 1.000 takratnih nemških mark in predvsem mama se je bala, da mi ga na poti od doma do glasbene kdo ne ukrade. S klarinetom je povezanih kar nekaj doživetij oziroma izkušenj. Začetkov igranja na klarinet se ne spominjam najbolje; od začetkov se spominjam le obeh učiteljev. To sta bila gospod Petrič in gospod Kovačič. Slednji je mojim staršem enkrat povedal, da tako talentiranega učenca še ni videl, tako lenega pa tudi ne. Jah, res se mi ni dalo doma preveč vaditi inštrumenta. Klarinet je namreč “pust” inštrument, ki do izraza pride šele ob spremljavi kakšnega drugega inštrumenta (npr. klavirja) ali pa v orkestru. Istočasno pa je bilo igranje na klarinet težko, in ker v “resni” glasbeni šoli igramo samo tehnične vaje in ne luškanih pesmic, tudi nezanimivo. Ko tako razmišljam o glasbeni šoli ugotavljam, da sem bil že takrat zelo iznajdljiv. Pri tretjem učitelju, gospodu Zimiču, sem namreč ugotovil, da ocena, ki jo ob vsakem polletju o igranju vpiše učitelj, nima prav nobenega vpliva na končno oceno. V glasbeni šoli je namreč na koncu vsakega letnika potrebno opraviti izpit pred komisijo in ocena komisije je končna ocena letnika. Tako sem med letom dobil vedno oceno zadostno ali dobro. Ko se je približeval konec šolskega leta, sem se izpitne skladbe zelo dobro naučil in jih natreniral, tako da je bila moja končna ocena v vseh letnikih odlično, sedi pet :). Očitno sem se že kot otrok znal prilagoditi sistemu…
Ne spominjam se kateri od učiteljev me je nagovoril, da sem sodeloval tudi v orkestru glasbene šole. Igranje v orkestru je bilo res nekaj posebnega, saj sem bil prvič v življenju del ekipe. Ekipe, kjer posameznik sam zase ne predstavlja ničesar in je njegovo igranje za ušesa poslušalcev zelo nezanimivo. Kadar pa vsi ti posamezniki zaigrajo vsak svoj del naenkrat, pa nastane simfonija. Ko smo zaigrali pod taktirko dirigenta in ustvarili sozvočje, sem vedno dobil kurjo polt. Lepo je bilo biti del ekipe. In pomembno je bilo opraviti svoj del 100 %, saj je v nasprotnem primeru sozvočje izginilo in igranje je postalo podobno ogrevanju. Verjetno ste že kdaj bili na koncertu, ko se orkester pred začetkom ogreva in vsak igra nekaj po svoje :). Kadar vidim neuglašen tim, me vedno popade podobna asociacija.
Klavir se je v mojem življenju pojavil nekje vmes. V želji, da se naučim še kak drug inštrument in ker smo pri pouku solfeggia v glavnini uporabljali klavir, je bil le ta moja naslednja izbira. Ker se mi je zdelo igranje nanj dokaj enostavno, sem starša prosil, če bi mi lahko kupila vsaj sintesizer (električne klaviature). Ni bilo treba dolgo in kmalu sem dobil sintesizer Casio. Še vedno sem se šolal za klarinet, igranje na klaviature pa sem se naučil sam. Pri tem mi je bolj kot poznavanje not pomagal talent. Vsako slišano pesem (če je dovolj melodična, da si jo lahko zapojem v mislih) lahko namreč takoj zaigram na klavir, brez da bi pred tem dobil notni zapis. Sintesizer me je spremljal dobrih dvajset let; šele okrog leta 2007 sem ga zamenjal za električni pianino Yamaha.
Preden zaključim poglavje o glasbi in glasbeni šoli, pa moram zapisati še eno izkušnjo. V osmem razredu osnovne šole, ko me je puberteta že resnično dobro prijela, mi je bilo seveda vse brez veze in dolgočasno. Tako kot vsem najstnikom. Zato sem začel tu in tam “špricati” pouk glasbene šole. Le kaj mi bo; inštrument znam igrati, kaj posebnega bo se le zgodilo v zadnjem šestem letniku. Verjetno nič. Da mama ne bi izvedela, sem seveda šel s kovčkom (v katerem je bil klarinet) od doma in hodil na skrivaj kadit cigarete. Ker je pouk trajal le eno šolsko uro, je čas zelo hitro minil. Ko sem naslednjič šel v glasbeno, sem si za opravičilo izmislil smrt enega izmed sorodnikov, ki je bil že dlje časa pokojen (očitno sem že takrat verjel v karmo in nisem želel pokopati še živečega sorodnika). V dveh mesecih sem jih tako pokopal kar nekaj. Mama (prava lisica, hči miličnika) me je verjetno imela na sumu, da “špricam” glasbeno. Zvita kot je bila, me ni vprašala ali še normalno hodim v glasbeno šolo, ampak me je kar naenkrat napadla z vprašanjem zakaj več tja ne hodim. Poskusila je z napadom, kateremu sem takoj podlegel in začel jecljati. Konec heca. Od takrat naprej je do konca letnika hodila do glasbene šole z menoj. Dobesedno me je prisilila, da sem zaključil začeto in mi tako dala vedeti, da kadar se nekaj odločim, moram to izpeljati do konca. Še danes sem ji hvaležen, saj imam tako uradno zaključeno nižjo glasbeno šolo in bi tako lahko kadarkoli nadaljeval šolanje. Otroci in odrasli prevečkrat prehitro obupamo ali se naveličamo in iztirimo iz začrtane poti. In super je, da nas včasih kdo brcne nazaj na tire in nam tako pokaže, da je potrebno vztrajati in iti do konca. To izkušnjo sem uporabljal tako pri treniranju plesa pri mojih “učencih”, kot pri vzgoji svoji otrok in nenazadnje tudi v službi. Stoj za svojo odločitvijo in gremo. Gas!
Nekje sem prebral, da glasbena vzgoja in učenje dobrodejno vplivata na čustveno socialni in matematično analitični razvoj mladostnikov ter na razvoj ročnih spretnosti. Osebno se s to trditvijo zelo strinjam. Še posebej pa igranje na inštrument (vsaj meni) predstavlja pobeg vase. Ko postaneva naenkrat sama – klavir in jaz. Ko lahko čisto sam izpod svojih prstov na svet spravim melodijo, ki si jo sam želim. Lahko jo interpretiram glede na trenutno počutje in se tako izrazim in sprostim. Predvsem pa pomirim in napolnim z novo energijo za nov dan in nove zmage.
Za konec pa še nekaj za tvoja ušesa. Zapri oči in poslušaj…
zablogiran Marko 
Res si ne bi mislila, da tista “polička” na jadrnici zdrži klavir….🤣🤣🤣
Odlično pišeš…
Všeč mi jeVšeč mi je
Hvala
Všeč mi jeVšeč mi je