Victoria in Abdul
Sedem Podgornikov in dva družinska člana z drugačnim priimkom, smo se sredi noči odpravili iz zasnežene Slovenije proti s soncem obsijani Tajski. Potovanje je s postanki trajalo dobrih 24 ur, zato smo se doma že dobro psihično pripravili na tako dolgo pot. Najprej 4 ure z avtom do Budimpešte, nato 6 ur z letalom do Dohe (Qatar), pa potem 7 ur do Phuketa (Tajska) in nazadnje spet z avtom še dobro uro do mesteca Rawai, kjer nas je čakal dom za naslednjih 10 dni. Potovanje z otroki zna biti še posebej naporno, sploh če imajo sredi poleta le tega dovolj in bi radi na višini 10 tisoč metrov iz letala izstopili :). Na srečo je na dolgih poletih poskrbljeno za zabavo in tako s(m)o se vsi zamotili z gledanjem filmov ali igranjem igric. Sam sem sicer želel na prvem letu gledati pod kožo, a mi to ni uspelo. Pregledal sem filmsko ponudbo in se odločil za film Victoria in Abdul.
Za tiste, ki filma niste gledali, najprej kratek povzetek. Darilo iz Indije (katere vladarica je bila angleška kraljica Victorija) bi ji naj ob njenem jubileju osebno dostavil postaven Indijec. Za to nalogo izberejo uradnika Abdula, zaposlenega v indijskem zaporu, ki popisuje zapornike in njihovo zgodovino. Svojeglava angleška kraljica in skromen indijski uradnik, na presenečenje vseh, postaneta najboljša prijatelja. Film, posnet po resničnih dogodkih, me ni pustil ravnodušnega. Čeprav spada med drame, sem se ob tem, ko sem potihoma navijal in držal z Victorijo, zelo na glas smejal. Pa tudi jokal…
Film na IMDB-ju sicer nima odličnih ocen (6.8), a vseeno je zame eden najboljših filmov, kar sem jih gledal. Hollywooda željni gledalci bodo film verjetno ocenili kot povprečen. A tisti, z malo več občutka do odnosov med ljudmi, še posebej med bogatimi in revnimi, vplivnimi in navadnimi, bodo v filmu prepoznali globoko sporočilo. Morda mi je bil film všeč tudi zato, ker sem se lahko poistovetil s kraljico Victorijo. Če se ti je porodila misel, da se počutim kot kralj, si jo takoj izbriši. Zgodba namreč ne govori toliko o vladanju, temveč o predstavah ljudi v takratnem času o druženju s sebi neenakimi. Neenakovrednimi. Zgodba, ki bi jo z lahkoto prestavili tudi v današnji čas, v katerem s svojim odnosom zavračamo drugačnost in priznavamo samo enakost. Ko nas ne zanima kaj posameznik nosi v srcu, temveč zgolj od kod prihaja. Ko se univerzitetni diplomant, direktor, ne “sme” družiti s skladiščnikom, ki ima končano samo osnovno šolo…
Kraljica Victorija (film pripoveduje samo o času njene vladavine zadnjih petnajst let, ko je prijateljevala z Abdulom), je bila upornica. Prefinjena starka, z odličnim občutkom za ljudi, z za današnje čase neverjetno močjo, a vendar tako sama v sebi. Vse okrog nje je bila zgolj igra. In potem se je zgodil Abdul. Preprost fant, ki je prišel iz druge kulture in se požvižgal na pravila angleškega dvora. Victorija je v njem videla iskrenost in srčnost. Postala sta najboljša prijatelja. Abdul je postal njen učitelj. S kraljico sem se lahko poistovetil predvsem zato, ker tudi mene ne zanima od kod kdo prihaja in kakšnega stanu je. Morda tudi zato, ker sem sam upornik. Nimam diplome, ne prihajam iz premožne družine (po možnosti zdravniške ali pravniške) in imam fanta. Le kaj bi lahko še šlo narobe? In ne družim se s svojemu stanu primernimi. Ne maram snobovstva in vseh vrst združevanj, ki snobovstvo podpirajo. Zato me ne bo nikdar več videl noben Lions, Rotary ali kakšen podoben klub (zato, da lahko pomagamo, se stanovski kolegi direktorji ne rabimo združevati, kajne?). Marsikdo mi očita, da je to slabo za posel. Mariskdo se čudi, da osebno ne poznam najbolj vplivnih in bogatih ljudi v svoji okolici. Ne, res jih ne. Poznam pa tiste najbolj preproste, tiste najbolj iskrene in tiste, ki mi iz vsega srca privoščijo, da sem uspešen. In med slednjimi si iščem prijatelje. In med slednjimi želim preživljati svoj prosti čas.
Starši so me naučili, da smo vsi ljudje. V Ikei (eni najbolj uspešnih mendarodnih korporacij na svetu) so me naučili, da se vsi tikamo. Od skladiščnika, do pred tedni preminulega Ingvarja, lastnika in ustanovitelja Ikeje. Politika Ikeje je bila, da morajo biti povsod po svetu zaposleni ljudje različnih kultur. Od muslimanov, kristjanov, ateistov, budistov, itd. Saj lahko le mešanje zaposlenih različnih kultur odpira obzorja in prinese napredek (več o tej temi v enem naslednjih blogov Kako sem postal direktor). Življenje pa me je naučilo, da bom najbolj iskrene prijatelje našel med najbolj preprostimi ljudmi. Kraljico Victorijo je o indijski kulturi učil Abdul. Učil jo je jezik in pisavo. Čeprav je bila stara več kot 80 let, je ponovno zaživela. In požvižgala se je na to, kaj si drugi mislijo. Šla je še dlje. Kadar so se ji njeni vdani podložniki potihem uprli, je zagodla še močneje. In ob takšnih dejanjih sem se še najbolj nasmejal. Morda zato, ker me je takrat še najbolj spominjala name. Rešila je vsak problem. A ne tako, kot so pričakovali drugi, temveč po svoje.
Ob oziroma po filmu me je prešinila misel, da dandanes veliko ljudi želi, da bi postali “nekaj” v očeh drugih. Nekdo se sramuje svoje družine ali zaposlitve svojih staršev, drugi svoje izobrazbe, tretji svoje spolne usmerjenosti, ipd. Vprašajte kogarkoli kaj bi želel postati v življenju. Ne verjamem, da boste dobili niti en odgovor “želim (p)ostati dober človek”. In teh nam manjka. Manjka nam dobrih ljudi, ki bi se požvižgali na izobrazbo in na poreklo, na vse površinske lastnosti, temveč bi stavili na srčnost. Zato si želim, da bi si film o Victoriji in Abdulu ogledalo ogromno ljudi in da bi se vsaj malo kritično zamislili nad odnosom, ki ga imajo kraljičini podaniki do njenega prijateljstva z indijskim “ničem”. Želim si, da bi svet postal poln dobrih ljudi.
zablogiran Marko 
Bravo Marko. Ti nisi postal takšen, ampak si tak že od nekdaj.
Všeč mi jeVšeč mi je
👍🏻
Všeč mi jeVšeč mi je